Mačje pite na odprtju razstave Eurovision Lab

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Pa se je zgodilo! Prvo večje "naročilo" in sodelovanje z Muzejem za novejšo zgodovino Slovenije. Kako smo bili veseli, ko sta nas Janja in Urška povabili k projektu, to je bilo res pravo presenečenje! Vendar je to za nas tudi prvič pomenilo zares veliko dela, logistike, organiziranja itd.

No, da ne bo tako in media res. Že pozno spomladi sta nas kontaktirali Janja in Urška, češ da pripravljata eno super razstavo Eurovision Lab v okviru EMEE projekta, v projekt in tudi razstavo pa so vpleteni različni mladi s praktično cele Evrope. Povedali sta, da bo vse malo retro in nostalgično,  "Z mladimi bomo ustvarili dnevno sobo, kot je bila v Jugoslaviji v 60. letih," sta na kratko povzeli razstavo :) Zato sta nas tudi kontaktirali, da bi ekipa Mačjih pit poskrbela za catering ob odprtju, saj smo mlad kolektiv in pite se odlično podajo k osnovni ideji. Na ta način pa so nam tudi želele pomagati pri vzpostavitvi Ljubljanskega lonca.


Tako se je vse začelo! Nič nismo želeli pustiti naključju - vse izbrane recepte smo neštetokrat testirali, odmerjali količine in iskali izboljšave v detajlih. Na koncu smo se potem odločili za šest okusov: variacija Quicha, mediteranska pita z bučkami in jajčevci, jabolčna pita z marelicami in meto, jabolčna pita z breskvami in pomarančo, cheesecake iz kozjega mleka in borovnicami in ker vseeno nismo mogli mimo klasike, smo ponudili še jabolčno pito, vendar z okusom žajblja.

Iskreno povedano je bil največji izziv dobiti kuhinjo, ki smo jo lahko zavzeli za 14 (!) ur ter pripravili vse pite po standardih, ki se pritičejo, ko ravnamo s hrano. V zadnjem tednu nam je potem vseeno uspelo dobiti primeren prostor v Ljubljani, alternativa je bila namreč kuhinja v RIC Slovenska Bistrica. Tu lahko dodamo, da so bili pri RICu zares prijazni in res priporočamo sodelovanje z njimi, če se komu izmed vas ne zdi predaleč. Res smo bili veseli najdbe kuhinje v Ljubljani, vendar smo ob enem pomislili tudi na dejstvo, da bi zadeve verjetno stekle lažje, če bi Ljubljanski lonec že deloval.

Peka pit je bila kar izziv, vendar nam je vse uspelo brez večjih težav in precej po pričakovanjih. Res je, da nismo vsi člani ekipe vajeni tako napornega dela v kuhinji, ki se je končalo šele po 14 urah.

V muzeju pa so vse zadeve stekle brez problemov. Oblekli smo se v naše nove "uniforme", pripravili promocijski material in se lotili rezanja in postrežbe pit. Obiskovalcev je bilo ogromno (oz. tako se je zdelo, ko si stal za pultom in pred seboj videl le morje ljudi), veliko se jih je vrnilo po nov kos, saj so želeli poskusiti še ostale okuse. Obrazi so se zdeli zadovoljni in nam je kar hitro zmanjkalo vseh naročenih pit, četudi smo na začetku menili, da smo jih morda pripravili preveč.

Vse skupaj je bila super izkušnja in bi se radi še enkrat zahvalili Janji in Urški za povabilo in priložnost, ki sta nam jo dali. :)

p.s. Razstave je res vredna ogleda in odlično organizirana (predvsem tista dnevna soba, te kar "vrže" nazaj v preteklost!) :)
p. s. s. V okviru razstave je nastal tudi prav poseben časopis, kjer je objavljen tudi naš recept za jabolčno pito ;)

0 comments:

Objavite komentar